Američani grozijo, a pravi razlog, da se ofenziva vladnih sil v provinco Idlib ne začne, so Turki. Rusko in sirsko letalstvo in topnitvo mehčata upornike po robovih ozemlja, ki ga ti nadzorujejo, pravega napada pa še ni, saj Rusi in Iranci nočejo izgubiti dobre volje Turkov.

Ti so še okrepili svoje sile v dvanajstih opazovalnih postojankah v Siriji, saj so v sredo  v Idlib poslali stotine pripadnikov posebnih enot, oboroženih s tanki in oklepniki. Njihova prisotnost je le še en dokaz več, velikega vpliva Turčije na upornike. Pojavljajo se tudi poročila, da so le te tudi oskrbeli z dodatnim orožjem.

Turki opozarjajo, da bodo odgovorili na vsak napad na svoje sile.

Razmere so zapletene. Sirija je razdeljena na tri dele. Vladne sile imajo težavo, da napad na dva dela, ki še nista pod njihovim nadzorom, pomenita možnost neposrednega spopada s silami, ki so se tam ugnezdile. V Idlibu Turki, v Al Tanfu in na severovzhodu Sirije Američani. Idlib lahko vladne sile ob podpori ruskega letalstva, kljub številčnosti upornikov, zavzamejo, a pomen Turčije za Rusijo je postal izjemen, saj so to članico NATO pakta zaradi nespametnih ameriških potez uspeli pridobiti v svojo orbito. Tega ne bi radi izgubili.

To je razlog, da se začetek operacij odmika. Zdaj sta dve realistični možnosti. Ena je, da se ofenziva prične in se sirske sile skušajo čim bolj izogniti turškim vojakom in na koncu Turke prisiliti v priznanje nove realnosti na tleh. Druga je, da pride do sporazuma, po katerem bi se uporniki umaknili v Turčijo in potem vrnili v države, od koder so prišli. Za Sirijo bi to bila najboljša možnost, ki bi zahtevala najmanj življenj, a mislimo si lahko, kaj bi to pomenilo za tiste države, ki so pomagale pretoku teroristov v Sirijo. Ti bi postali velika varnostna grožnja.